Eksotične lončnice, še posebej orhideje, so postale povezane s stabilnostjo, “dobrim okusom” in specifično domačnostjo sodobnega slovenskega srednjega razreda. Najdemo jih v vsakem dostojnem slovenskem domu, tudi zato, ker so v zadnjih dvajsetih letih postale generično in stereotipno darilo za ženske – sestre, mame, babice, prijateljice, sodelavke, znanke.

Orhideja za rast potrebuje optimalne pogoje: zmerne temperature, dovolj svetlobe, pravo vlago, nič prepiha in mraza. Takšni pogoji so potrebni tudi za človekovo udobje. Ženska, ki poseduje orhidejo, ima torej stabilen dom, v katerem lahko skrbi za lončnico. Orhideja ni primerna za osebe v prekarni stanovanjski situaciji: v hladnem in temnem stanovanju, izpostavljena številnim selitvam in brez pozornosti lastnika/ce bo namreč nehala cveteti in sčasoma tudi umrla.

Instalacija orhideje postavlja kot osrednje figure, ki mrmrajo pripovedi žensk*, ki čutijo posledice stanovanjske krize. Znotraj skrivnostnega prostora, umeščenega v eno od prepišnih, neobnovljenih sob muzeja, orhideje živijo, da mrmrajo stanovanjske zgodbe, ki so jih povedale mame, javne uslužbenke, mlade samske ženske, begunke, samohranilke, naše sodelavke. Sogovornice se razlikujejo glede na starost, premoženje in velikost gospodinjstva, v katerem živijo. Vsem pa je skupno, da poskušajo najti in najeti stanovanje v Ljubljani. Šele združene zgodbe kažejo, da sogovornice nimajo smole, niso izbirčne ali nesposobne ter se jim ne dogajajo čudna naključja – namesto tega skozi osebne perspektive odstirajo obseg in posledice stanovanjske krize v prestolnici. Obiskovalci bodo posamezno zgodbo zato lahko slišali le, če se bodo vsaki orhideji in njeni zgodbi posebej posvetili.

Kdo si še lahko privošči stanovanje za orhidejo?

Kam so izginile sanje srednjega razreda?

Komu koristi mesto, če v njem ne moremo živeti?

*Izraz ženska nagovarja vsako osebo, ki se identificira z ženskim spolom, ter nebinarne, trans-, a- in interspolne osebe.